Znanost dobrega počutja

Zaradi široke palete naravnih pozitivnih učinkov, ki jih ponujajo eterična olja, jih človeštvo uporablja že stoletja: za zdravljenje bolezni, blaženje bolečin, kot tudi zavoljo duhovnih in razpoloženjskih učinkov. A če je pozitivne učinke na telo enostavno testirati, je dokazovanje psiholoških precej bolj kočljiv posel.


Neil Martin, predstojnik Oddelka za psihologijo na Regentovi univerzi v Londonu in avtor Nevropsihologije vonja in okusa (The Neuropsychology of Smell and Taste), razloži, da imamo kljub poskusom, ki so jih opravili na možganih, kot tudi na samih eteričnih oljih, le približno sliko, kako in zakaj vonji vplivajo na naša razpoloženja in vedenja.


Aromaterapija spada med mlajše načine uporabe eteričnih olj, njeni zagovorniki pa zatrjujejo, da v primeru številnih težav dela čudeže, da lahko izboljša naše razpoloženje in spremeni naš pogled na svet. Vprašanje je: ali je to res? Neil pojasni: »Ogromno reči je, pri katerih se zaplete. Aromaterapija vključuje masažo, pa tudi glasbo in druge ljudi – to v strogem smislu ni zgolj terapija z aromo. Ne moremo opazovati le učinkov arome na obnašanje, temveč moramo arome opazovati v kombinaciji s temi drugimi rečmi, in povsem mogoče je, da je učinek posledica teh drugih reči, ne arom.«


Neil pravi, da bi morali, če bi želeli objektivno preskusiti učinke eteričnih olj, iz njih izločiti posamične arome in testirati vsako posebej ter tako ugotoviti, ali zares učinkuje, kot zatrjujejo aromaterapevti.


Da bi dokazal to teorijo, je Neil opravil preizkus, v katerem je ugotavljal, kako učinkovito je limonino eterično olje za blaženje našega odziva na bolečino.


Njegovi poskusi so razkrili, da limona dejansko okrepi zaznavanje bolečine, ki jo čutimo – kar je nasprotno trditvam številnih aromaterapevtov. Toda Neil poudarja, da to še ni dokaz, da eterična olja ne morejo blažiti bolečine, le dokaz, da tega ne zmore eterično olje limone. Morda pa gre, ko vonjamo ali uporabljamo eterična olja, za več kot le kemične reakcije našega telesa. Kar se tiče naših reakcij na vonje, so za mnogo reči odgovorni naši možgani oziroma naša psihologija.


PSIHOLOGIJA VONJA


Vonj je bolj od vseh drugih čutov povezan z našimi spomini in čustvi. Že če določen vonj zgolj bežno zaznamo, nas lahko odnese daleč stran v času in prostoru, pa tudi v čisto drugo razpoloženje – toda zakaj je tako?


Ena stran trdi, da je dejstvo, da eterična olja, kot je sivkino, občutimo kot pomirjujoča, posledica kulturnega pogojevanja. To morda zveni malce temačno, pomeni pa zgolj to, da smo začeli sivko povezovati s sproščenostjo na primer zato, ker so naši starši, ko smo bili še otroci, z njo pogosto nadišavili naše blazine, da bi bolje spali.


Obstajajo dokazi, da je tovrstno kulturno učenje vse, kar je potrebno za učinkovitost kakega vonja oziroma eteričnega olja.


Z drugimi besedami, zaželeni učinek ni nujno posledica samega eteričnega olja, temveč lahko zanj zadošča že naše pričakovanje učinka.


Neil pojasni: »Če ljudem ponudiš isti vonj, a ga enkrat opišeš kot ›vonj po siru‹, drugič pa kot ›telesni vonj‹, se bo prvi psihološki odziv razlikoval od drugega. Spremenijo se tudi možgani. Zdi se, da opis, ki ga uporabimo za določen vonj, spremeni način, kako ga naši možgani obdelujejo.


»Še bolj zanimivo je to, da se tudi možgani sami odzivajo na način, ki je konsistenten z oznako. Če torej mislite, da je neki vonj neprijeten, se bo aktiviral tisti del možganov, ki se ukvarja z neprijetnimi občutki. Zdi se, kot da možgani vonj obravnavajo kot neprijeten dražljaj in se zato aktivirajo ustrezni deli možganov.«


Vonj zimzelena, za katerega je odgovorna kemična spojina metil-salicilat, je še en, morda malo manj smrdljiv primer. V Veliki Britaniji so ga v šestdesetih letih 20. stoletja uporabljali v zdravilih, v Ameriki pa ga še vedno uporabljajo v sladkarijah z aromo poprove mete. Če po oceni prijetnosti vonja zimzelena povprašate Britanca, ga bo ocenil nizko, če povprašate Američana, pa ga bo ocenil precej visoko. To dokazuje, da je zaznava določenega vonja močno odvisna od pričakovanj in asociacij, pa tudi od vednosti, ki je del neke kulture.


Drugače kot pri drugih čutih je glavni odziv na vonj čustven. Neil pojasni, da je tako morda zato, ker olfaktorne informacije, preden pridejo do možganov, ne gredo skozi iste senzorje kot informacije, ki jih posredujejo drugi čuti, in da je morda to razlog, zakaj je čut vonja bolj čustven, prvinski.


Še en možen razlog, ki ga poda Neil, je, da je jezik z opisnimi besedami za vonjave izrazito siromašen. Pravi: »Glavna psihološka reakcija na vonj je všečnost oziroma odklanjanje. Povsem drugače kot pri drugih čutih. Ko nekaj vidite, takoj razumete, ali gledate na primer vrata ali torbo. Vaša prva misel ni povezana s tem, ali vam je to všeč ali ne.


Je pa tako pri vonju. Za vonjave nam manjka izrazov, ker je vse to kemija. Nikoli ne razmišljamo: ›O, kako prijetno je popoldne duhati vonj heksanola‹; namesto tega rečemo: ›Všeč mi je, kako diši sveže pokošena trava‹. Ker smo v poimenovanju vonjev precej slabi, je tako naš prvi odziv nanje čustven.«


Ob vseh teh dejavnikih, ki jih je treba upoštevati, je očitno, zakaj je težko ugotoviti, kaj je tisto na eteričnem olju, zaradi česar se ob njem počutite dobro. Gre za nekaj psihološkega, fiziološkega, za učinek placeba ali morda za kombinacijo vsega trojega? Dokler znanstveniki tega ne razvozlajo, pa je najbrž najbolj smiselno še naprej prakticirati tisto, ob čemer se počutimo dobro. Konec koncev je tudi izkustvo neke vrste znanost, in po dolgih stoletjih varne in stalne uporabe smo lahko precej prepričani, da so eterična olja zares učinkovita, pa četudi se še ne moremo dokopati do vseh dejstev.