Zgodba v ozadju aloje: Masajke dajejo moč dekletom

V težkih pogojih v Keniji se Masajke podpirajo z gojenjem aloje in zavračajo negativno tradicijo. Novinarka Lush Timesa, Katie Dancey-Downs, je tja odpotovala, da bi se srečala z nekaterimi ženskami in izvedela, kako so se njihova življenja spremenila s tem.

Opozorilo: Ta članek vsebuje teme, ki lahko vznemirijo nekatere bralce.

V Twali v Laikipii se 32 Masajk pripravlja na slovesnost. Iz korenin aloje in medu je bilo za moške zvarjeno 'pivo' muratina in zbrala se je vsa lokalna skupnost. Dekleta so oblečena v črna oblačila, ki se tradicionalno nosijo za obrezovanje, drugače znano tudi kot pohabljanje ženskih spolnih organov oziroma po angleško female genital mutilation (FGM). To je v Keniji sicer nezakonito, vendar se še vedno izvaja.

Dekleta iz Twale in okolice se pojavijo pred množico in skupaj pojejo v tradicionalnem jeziku maa. A njihova pesem je vse prej kot tradicionalna. »Kupite mi pero, kupite mi knjigo, da se lahko izobrazim,« pojejo. »Ne nosite mi britvice. Ni me treba obrezati.«

Njihovi glasovi so kljubovalni: »Zavračamo obrezovanje!«

Za dekleta iz Twale se FGM v tistem trenutku konča. To se je pripravljalo že dolgo časa.

Enakost za dekleta

Rosemary Nenini je koordinatorka ženske skupine Twala in je gonilna sila sprememb, ki so se zgodile v tej skupnosti. Posvetila se je ohranjanju številnih vidikov masajske kulture, kot sta perlanje (nizanje perl) in poznavanje zdravilnih rastlin, ter življenjskemu slogu skupnosti, medtem ko si prizadeva za izkoreninjenje tistega, kar vidi kot slabo plat njihove kulture, to so FGM, zgodnje poroke in pomanjkanje izobraževanja za dekleta.

»Sem žrtev vseh teh stvari, tudi obrezovanja. A vsaj ko sem se poročila, sem imela srečo, saj sem se poročila z dobrim moškim,« pravi. Mož ji je dovolil nadaljevanje izobraževanja, ki ga je nato uporabila za pozitivne spremembe.

V preteklosti so bila dekleta, ki so jih obrezali, stara okoli 16 do 18 let, vendar se je ta starost znižala na 10 do 13 let, pove Rosemary. Mlada dekleta, ki so to doživela, živijo s travmo, Rosemary pa se na primer ne bo nikoli dotaknila britvice, niti zdaj. Rosemary meni, da je do znižanja starostne meje prišlo zaradi revščine. Nekateri starejši člani skupnosti so Rosemary povedali, da se z dekletom, ki ni obrezano, ne bi nihče želel poročiti. Dekleta so se poročala mlajša, kar pomeni, da so bila tudi mlajša obrezana.

»Masaji v preteklosti niso bili revni, danes pa med njimi vlada revščina. In če želiš obogateti, zamenjaš svoje dekle za koze, ovce in krave,« pravi.

Rosemary je želela, da dekleta postanejo enakovredna fantom. Ko je začela to potovanje, spremembam naproti, se je pridružila ženski skupini, ki se ji je sčasoma pridružilo še pet drugih, kar je danes znano kot skupina Twala. Začele so tako, da so svoj čas namenile tradicionalnemu masajskemu perlanju in gradnji hiš.

Rosemary si je želela, da bi ženske zavrnile obrezovanje, vendar so se starejše ženske v skupnosti temu uprle. Ko jih je vprašala, zakaj, so rekle: »Ker gre za prehod iz otroštva v odraslost.«

Zato je Rosemary uporabila drugačen pristop: »Recite obrezovanju ne do srednje šole.«

Vsi so se strinjali in leta 2008 so ženske iz Twale v ta namen sprejele ustavo. Rosemary je razmišljala dolgoročno ...

Dekleta so odšla v šolo – neobrezana in neporočena. V šoli so se imela priložnost pomešati z različnimi ljudmi, širiti svoje znanje in oblikovati lastno identiteto. Do takrat, ko so zaključila šolo, so dekleta začela obrezovanje zavračati.

V številnih drugih skupinah v tej okolici se FGM še vedno izvaja – ali, kot sumi Rosemary, ljudje morda ne priznajo, da so to prakso prekinili, da se ne bi zapletli v konflikte.

Ustvarjanje sprememb v Twali za Rosemary ni bilo preprosto, zlasti ko je bilo o tem treba prepričevati moške. Povedala mi je, da je bilo njeno življenje že ogroženo, skoraj desetletje zatem pa je zanjo še vedno preveč boleče, da bi lahko o tem podrobneje govorila.

Ko mi pripoveduje zgodbo o prvih dekletih, ki so na slovesnosti zavrnile obrezovanje, me njene besede zmedejo. Pričakovala sem, da mi bo povedala zgodbo o eni pogumni mladi ženski, in ne o 32 ženskah, ki so bile pripravljene stopiti skupaj.

Pravkar smo bili sprejeti v Twalo s tradicionalnim plesom in slišala sem, kako močni so ženski glasovi, ko pojejo skupaj. Ta zgodba dokazuje, kako močan je lahko kolektivni glas in kako lahko v skupnosti podpirajo drug drugega, da se uprejo krivicam.

Aloe

Sprememba, zasejana z alojo

Še en dejavnik je spodbudil spremembo v Twali, nekaj, kar je tam spremenilo finančno dinamiko – aloja. V masajski kulturi na področju Laikipie se veliko dela prelaga na ramena žensk. One nosijo vodo, kuhajo, skrbijo za živali in vzgajajo otroke. Vse to pogosto počnejo brez lastnega denarja. Masaji so tradicionalno pastirji, vendar je degradacija tal zaradi prekomerne paše ljudi prisilila, da se prilagodijo za preživetje. V tej goli pokrajini, nagnjeni k suši, se lahko gojenje rastlin izkaže za nekaj težkega.

A ženske iz Twale so imele svojo idejo – gojile bi alojo vrste aloe secundiflora in jo prodajale moškim za izdelavo piva muratina. Aloja je popolna rastlina, ki lahko obvladuje težke razmere v regiji in ima korenine v masajski kulturi – poleg tega, da se uporablja za izdelavo muratine, se ta avtohtona rastlina uporablja tudi v medicinske namene tako za živino kot ljudi.

»Če je ženska del ženske skupine in zasluži nekaj denarja in lahko moški dobi denar drugje, ne bo prodajal svojih deklet zaradi revščine,« pravi Rosemary in pojasni, zakaj je bila aloja tako pomembna pri podpori enakosti med spoloma.

Ženske so se približale masajskim moškim in prosile za nekaj zemlje. Moški so to željo žensk sprva zanemarjali, vendar so se sčasoma le strinjali in dali ženskam 40 hektarjev, da bi lahko ob drugih projektih gojile alojo po načelih permakulture.

Ženske je kmalu obiskal Joseph Lentunyoi, Masaj, ki je v Laikipii ustanovil bližnji center permakulture. Začel jih je podpirati pri gojenju v skladu z načeli permakulture, pri čemer se praktične tehnike kmetovanja, ki se izvajajo v sozvočju z naravo, uporabljajo za obnovo poškodovanih ekosistemov. Ženskam so se rojevale ideje, Joseph pa je doprinesel strokovno tehnično znanje, ženske je učil o permakulturi in tem, kako najbolje ohranjati alojo.

Pred kratkim je Joseph sem pripeljal predstavnika Lusha in od tu dalje se je razvijal odnos, saj so ženske iz Twale (in ženske iz treh drugih sosednjih skupnosti) začele alojo prodajati Lushu in hkrati lokalnim Masajkam, ki izdelujejo milo.

»Permakultura je starodaven način življenja, ki smo ga opustili, morda zaradi zahodnega vpliva, izobraževanja ali religije,« pravi Joseph.

»Ko smo začeli ženske skupine učiti o permakulturi, so govorili: O, vau! Včasih smo to počeli, vendar smo prenehali! Znova moramo začeti!«

Ženske so bile tako uspešne, da jih Masaji zdaj prosijo, naj v skupino vzamejo njihove žene.

Kako se masajsko znanje spaja s permakulturo

Spremembe v Twali kažejo spreminjajočo se kulturo. Te ženske so zavrnile posamezne elemente masajske kulture in hkrati ohranile tradicije, kot so perlanje, petje in življenjski slog skupnosti. In ker so bili nekateri elementi kulture opuščeni, so dobrodošle nove tradicije. »Tradicionalno ljudje tukaj ne uporabljajo kemikalij in tudi permakultura ne uporablja kemikalij,« pojasnjuje Priscilla, Masajka, ki je bila leta 2014 zaposlena, da bi svoje znanje o permakulturi predala ženskam v Twali.

Priscilli je bilo presenetljivo dovoljeno oditi v šolo, spodbujala pa jo je teta, ki je postala zdravnica v Rusiji. Ves čas izobraževanja se je zavedala, da se mora vrniti v svojo skupnost in pomagati pri pozitivnih spremembah.

Ko je Priscilla prvič prispela v Twalo, je bila pokrajina zelo gola, gozdovi so se krčili. Zdaj se drevesa ohranjajo in ptice so se vrnile. Organski kompost se izdeluje tukaj. Tu so tudi čebelnjaki, zelišča in jarki za odtekanje vode, ki podpirajo rast rastlin.

Ženske so se že zgodaj soočale z izzivi zaradi lokalnih divjih živali. Najprej so se v alojo zagnali ježevci in pojedli velike količine. Nato je čreda slonov zakorakala naravnost skozi pridelke in poteptala več kot 100 aloj.

S pomočjo masajskega znanja in spoznanj iz narave je skupina našla rešitve. Mrežasta žičnata ograja je odvračala ježevce, nihajoče panjske ograje pa so slone poslale na drugo pot, hkrati pa so imele dodatno korist pridelave medu.

S svojim delom v Twali lahko Priscilla zdaj financira šolanje svojega mlajšega brata in obenem v njegovi odsotnosti plača skrb za živino njunih staršev.

Vse več idej

Twala ni edina skupina Masajk, ki izkorišča alojo; druge tri skupine v regiji zdaj podpira LPC in prodaja Lushu. Najnovejša skupina je Osuguroi (masajska beseda za alojo), ženske v njej alojo vzgajajo eno leto.

Priscilla sedi na travnatem griču in prevaja, ko se z ženskami pogovarjamo o tem, kako jim gojenje aloje pomaga pri dohodku in izboljšuje njihov življenjski standard – zdaj lahko svoje otroke pošljejo v šolo.

Ta skupina se je šele zasnovala in ženske imajo tako velike ambicije kot tudi izzive, ki jih je treba premagati. Enkrat na leto sloni potujejo po pokrajini in povzročajo škodo na rastlinah, nekateri ljudje pa živali pustijo v pasti. Podobno kot Twala bo tudi skupina Osuguroi te težave rešila v sodelovanju z naravo. Več dohodka, kot ga ustvarijo, več lahko naredijo na kmetiji. Ženske pravijo, da so ponosne na to, kar so dosegle. Ljudje bi lahko posekali drevesa in travo, a kmetija se je ohranila.

Ko sem potovala v Laikipio, nisem pričakovala neposredne povezave med gojenjem aloje in zavračanjem obrezovanja Masajk. A brez ljudi, kot je Rosemary, se te spremembe ne bi nikoli zgodile – z alojo ali brez nje. Rosemary si želi, da bi več skupnosti sprejelo te spremembe, in jasno je, da je odločena, da to tudi uresniči.

Oglejte si nov film Source to Skin, v katerem Lusheva predstavnica Kelly odpotuje v Kenijo, da bi izvedela, kakšna je pot aloje do losjona Charity Pot, ali pa preberite več o centru permakulture v Laikipii.