Na kaj pomislite ob besedi »zgodba«? Na trdo vezane knjige, zložene na policah? Na Netflixovo domačo stran? Vonj sivke verjetno ni prav pri vrhu vašega seznama asociacij, toda strokovnjakinja za aktivacijo in vključevanje vseh čutov Joanna Grace meni, da lahko kot medij za pripovedovanje zgodb uporabimo vse čute, vključno z vonjem.

Joanna je ustanoviteljica organizacije The Sensory Projects, katere poslanstvo je izboljšati življenja »senzoričnih oseb«. Po Joanninih besedah so senzorične osebe tisti, katerih primarno izkustvo sveta – in smisla v njem – je čutno; takšni so denimo posamezniki z resnimi in kombiniranimi učnimi težavami ali kompleksno avtistični posamezniki. Če hočemo, da tudi oni uživajo v zgodbi, jo moramo povedati malo drugače.

Joanna pravi: »Medsebojno pripovedovanje zgodb je izredno koristno. Z njim ustvarjamo in ohranjamo prijateljstva, in te zgodbe so gradniki naše identitete. Naše življenje je zgrajeno iz neštetih zgodb. Toda kako to doseči, če človek ne govori in zgodb ne more izkušati skozi besede in slike?«

Joanna je s senzoričnimi osebami delala dve desetletji in v tem času videla, kako pomembne so zanje zgodbe, ki se jih dotaknejo in v katere so vključeni; zato se je lotila ustvarjanja zgodb, ki bi to kar najbolje dosegale.

Razloži: »Ljudje smo globoko prepričani, da je zgodba iz besed, ampak tako je zato, ker smo osredotočeni na jezik. Čutne zgodbe ne temeljijo na besedah, zato so zelo vključujoče. Dostopne so tudi ljudem, ki ne govorijo istega jezika oziroma govorice morda sploh ne razumejo. Zlasti so primerne za otroke s posebnimi potrebami.«

Čutne zgodbe sestojijo iz desetih stavkov, vsak stavek pa nastopa v paru s skrbno izbranim čutnim izkustvom, denimo vonjem, okusom ali zvokom.

»Zgodbe so način, kako si lahko delimo isti svet, in to je čudovito. Ko takšno zgodbo povemo prvič, ni morda nanjo nobenega odziva, toda ko jo spet in spet ponavljamo, so odzivi vse bolj pogosti. Vidimo lahko, kako se poslušalci komunikativno odzivajo, se na primer oglašajo ali iztegujejo roko. Če se v zgodbi pojavi glasen pok, ki jih je prvih nekajkrat prestrašil, jih boste videli, kako se na mestu v zgodbi pred njim pripravljajo nanj. To je njihov način, kako nam pravijo: ›Te zgodbe se spomnim, vem, kaj sledi.‹«

Toda čeprav so zgodbe zabavne, so pogosto tudi v prepotrebno uteho. Joanna to ponazori s primerom obiska bolnišnice, kar je v življenju otrok s hudimi oviranostmi pogosta stvar.

»Ko gremo v bolnišnico, zakorakamo v zelo značilen nabor čutnih vtisov. Takoj zavonjamo antibakterijski gel za umivanje rok, povsod vidimo sprano zeleno barvo, ljudje pa se nas dotikajo v gumijastih rokavicah. In vse to je drugačno in čudno, in tako se zdi tudi ljudem, ki zelo dobro razumejo, kaj se jim dogaja. Potem pa se zgodi nekaj velikega in strašnega, in če si senzorična oseba, je to vse, kar v zvezi s tem razumeš. To je tisto, kar povezuješ s temi čutnimi vtisi.«

Joanna pojasni, da je zlasti čut vonja zelo čustven čut in da lahko močno vpliva na človekove reakcije in na njegovo mentalno stanje. Z vključevanjem vonjev v svoje zgodbe ustvarja pozitivne asociacije na vonje, ki bi se sicer morda povezali z negativnimi izkušnjami.

»Zelo bi mi bilo všeč, če bi se ljudje in šole množično seznanili s konceptom čutnih zgodb in z rabo vseh teh izkušenj in dražljajev iz bolnišnic, a v pozitivnih kontekstih. Na primer v zgodbi o samorogih in metuljih, kjer imajo samorogi kopita iz lateksa in dišijo po antibakterijskem gelu za umivanje rok.«

S spoznavanjem teh vonjev, zvokov in drugih čutnih vtisov v prijetnem domačem okolju se ti vtisi povežejo s temi prijetnimi spomini.

»Velikih in strašnih reči se ne da preprečiti, vseeno pa lahko upamo, da se bodo, ko se bodo vrnili v bolnišnico, ob antibakterijskem gelu spomnili na samoroge, ne na operacije.«

Joanna zelo poudarja preprostost svojih zgodb. Bistven del njenega projekta je pokazati staršem in učiteljem, da pripovedovanje s čutnimi vtisi ni nujno drago. Z le nekaj kapljicami eteričnega olja na kosmu vate lahko Joanna ustvarja intenzivne izkušnje, ki odpeljejo njene poslušalce v vesolje, na oddaljene travnike ali pod morsko gladino – s čimer jim ta svet in domišljijske svetove odpira na način, ki ga ne bi sicer nikoli doživeli.