»Etično nakupovanje« je izraz, ki ga najbrž pogosto slišite, ampak kaj sploh pomeni? Ali gre le za trajnostnost – kar je izraz, ki že po definiciji pomeni, da stvari ostanejo enake – ali pa morajo za etično nakupovanje podjetja v 21. stoletju storiti več, morda spodbujati razvoj, podjetništvo in inovativnost?

 

Odločanje, kje kupiti katere sestavine, je danes mnogo bolj kompleksno kot kdajkoli prej, zlasti pa to velja za eterična olja. Povpraševanje po dišečih izdelkih ni bilo še nikoli tako visoko – dišave se uporabljajo povsod, od pralnega praška do toaletne vodice –, kar pomeni, da je povpraševanje pogosto višje od ponudbe. Vzemimo za primer vaniljo, ki jo najdemo tako rekoč v vsaki dišavi, kot naravni produkt pa je je na voljo le omejena količina, še toliko bolj, če želite zagotoviti, da je visoko kakovostna, pravično trgovana in okoljsko neoporečna.

S to dilemo se soočajo številna podjetja, rešitev zanjo pa je le malo. Podjetja, ki želijo ravnati pošteno do skupnosti, v katerih delujejo njihovi dobavitelji, kot tudi do okolja in svojih strank, imajo le dve možnosti:

Profili, ki sledijo, predstavljajo nekaj izzivov, komplikacij in zapletov, ki spremljajo pridobivanje sestavin, iz katerih so narejeni parfumi in drugi izdelki, ki jih imate tako radi.

 

DAMAŠČANSKA VRTNICA (ROSA DAMASCENA)

Vrtnično olje se v parfumih uporablja zaradi zapeljivega vonja, v izdelkih za nego kože pa zaradi pomirjujočega učinka. Kot pove že njeno ime, damaščanska vrtnica izvira iz Sirije, vendar pa je danes središče njene domovine v gorah južne Turčije. Tej prestolnici rose damascene pa po pridelanih količinah blizu sledi bolgarski Kazanlak, dolina vrtnic.

V Turčiji se industrija vrtnic zanaša na sezonske delavce. Cvetove vrtnic prihajajo že od davnih časov vsako leto ročno obirat Romi, zadnje čase pa se jim pridružujejo tudi Sirci, tisti, ki so lahko prišli čez mejo. Delavci iz Rake in Homsa, pa tudi drugih mest, utaborjeni ob poljih vrtnic in pripravljeni na vsakojutranje obiranje cvetov, še vedno v strahu kličejo sorodnike, ki so ostali doma, in jih povprašujejo po njihovi varnosti.

 

SANDALOVINA (SANTALUM ALBUM & SANTALUM)

Čeprav je najbolj znana po svojem sladkem, razkošnem vonju, ima sandalovina tudi svojo temno plat …

Sandalovina je že tisočletja izjemno iskana; na različnih koncih Azije jo uporabljajo v obredih in zdravilnih pripravkih ter jo zažigajo kot kadilo, najdemo pa jo tudi v številnih potrošniških izdelkih, kot so dišave, kozmetični izdelki in arome.

Sandal je precej posebno drevo, uspeva izključno kot parazit, natančneje tako, da se prisesa na korenine več različnih rastlin in za rast porablja njihova hranila. Pri sandalih, ki rastejo v naravi, običajno traja približno 25 let, da se v njihovem deblu razvije dragocena srčika.

Obstajata dve glavni vrsti sandalovine: avstralska in indijska. Žal naravnih zalog obojih počasi zmanjkuje, projektov gojenja sandalov v Indiji pa je malo. Zaradi svoje redkosti in posledično visoke cene je sandalovina pogosto predmet tihotapljenja, protizakonitih poslov in celo finančnih prevar. Iskanje zanesljivega in trajnostnega vira zahteva skrbnost in previdnost ter je lahko zelo dolgotrajno.

 

OUD (AQUILARIA SINENSIS)

Po drevesu Aquilaria sinensis se imenuje Hongkong – v prevodu »dišeče pristanišče« –, a kljub neizmernemu bogastvu so zadnji ostanki te dediščine v nevarnosti zaradi svetovne lakote po oudu.

Oud nastane v ranah drevesa Aquilaria sinensis. Drevesa v naravi opraskajo denimo medvedi ali tigri, in ko začne les ob teh poškodbah gniti, ga naberemo; njegov vonj, ko ga zažgemo, je neverjetno zapeljiv.

Eterično olje, z destilacijo pridobljeno iz tega lesa, je ena najdražjih surovin v industriji parfumov. Skrivnostna, lesna dišava je na Bližnjem vzhodu priljubljena že stoletja; dandanes pa zaradi njene priljubljenosti pri zahodnih proizvajalcih parfumov drevesa, kolikor jih je v naravi še ostalo, izumirajo. Po vsej jugovzhodni Aziji vznikajo nove in nove plantaže, ki se trudijo zadostiti povpraševanju po tej dišeči plesni.

 

KADILNA BOSVELIJA (BOSWELLIA CARTERII)

Drevesa kadilne bosvelije so med najbolj trdoživimi na svetu. Uspevajo na območjih z najbolj neprijaznimi razmerami – v Etiopiji, Somaliji, Jemnu: te države predstavljajo domovino ene najstarejših aromatičnih sestavin na svetu.

Kljub trdemu življenju, ki ga živijo ta drevesa, mnogim predstavljajo edino možnost preživetja. S preprostim poškodovanjem lubja dosežejo, da začne drevo jokati solze zlate smole, ki jih nato zbirajo in na trgu prodajajo kot sveto kadilo. Kupci jih uporabljajo kot kadilo ali pa iz njih destilirajo olje za parfume. Zaradi pritiskov povpraševanje po teh bosvelijinih solzah lahko pride do prekomernega zbiranja smole. Pridelovalci morajo biti zato previdni in morajo poskrbeti za dolgoročno zdravje dreves in posledično lastno dobrobit. Kar v krajih, kjer so vojne in suše vsakdanja stvar, ni vedno enostavno.

 

TONKA (DIPTERYX ODORATA)

Tonkino seme je sladkega in pikantnega vonja ter se pogosto v kombinaciji z vaniljo uporablja za ustvarjanje kot torta sladkih izdelkov in arom – a nikar jih ne pojejte preveč! V Združenih državah Amerike je raba tonkinih semen v prehrani omejena, saj imajo semena visoko vsebnost kumarina, ki lahko reagira z zdravili, ki jih ljudje jemljejo. A ne skrbite, strupeni učinki tonkinih semen bi se pojavili šele, ko bi jih pojedli najmanj 30.

Tonka uspeva globoko v brazilskem amazonskem gozdu, kjer jo nabirajo pripadniki domorodnega ljudstva Kajapo, ki jim semena predstavljajo vir prihodkov, pa tudi dober razlog, da lepo skrbijo za dragocena drevesa, ki jih dajejo.

 

GERANIJA (PELARGONIUM GRAVEOLENS)

Nekateri menijo, da je gojenje rastlin za eterična olja dekadentno in da bi morali temu namenjeno zemljo namesto tega uporabiti za pridelavo prehranskih rastlin. Na prvi pogled se zdi to pameten pomislek. Toda poglejte (ali povohajte) malo pobliže, in našli boste lokalne skupnosti, kjer je resnica ravno obratna. V senci gore Kenije kmetje, od katerih evropski supermarketi odkupujejo zelenjavo, pogosto ostanejo praznih rok.

Zaradi praznih obljub in nepredvidljivosti trgov se pogosto zgodi, da gredo v nič kupi zelja, korenja in krompirja. V takšnih primerih je v pomoč komaj opazno zelenje geranije. Ta veselo uspeva med prehranskimi rastlinami, odvrača škodljivce in zahteva zase le malo vode in skrbi ter lahko kmetom, ki so na milost in nemilost prepuščeni trgu, predstavlja nekakšno zaščitno mrežo zagotovljenih prihodkov.

 

VANILJA (VANILLA PLANIFOLIA)

Vanilja. Najdemo jo v sladoledu, parfumih, avtomobilskih osvežilcih zraka in svečah. Kot okus je tako pogosta, da dandanes pomeni nekaj dolgočasnega, vsakdanjega, nerazburljivega – toda resnica, ki se skriva za tem strokom, je nekaj povsem drugega. V Ugandi se zaradi sladkosnednosti vsega pridelovalci precej kislo držijo.

Kmetje, ki dragocene stroke pridelujejo v okviru projektov pravične trgovine, se včasih zbudijo in ugotovijo, da so jim pridelek ponoči pobrali z rastlin in odnesli. Nekateri se zapletejo v mrežo nasilja, poročajo pa celo o umorih. Iskana začimba dosega tržne rekorde – vrednost strokov se nenehno povečuje, razlogov za to pa je več, med njimi tudi spreminjajoči se vremenski vzorci.

Lakota po sladki začimbi je nepotešljiva, povpraševanje dosega do 3000 ton na leto. Toda postopek pridelave vanilje in njene priprave za uporabo v izdelkih je težaški in dolgotrajen – traja približno pet let. Ob tako visokem povpraševanju številni iščejo bližnjice ali, še huje, skušajo do dragocenega pridelka priti na protizakonite, celo nasilne načine.

 

ROŽNI LES (ANIBA ROSAEODORA)

Od pohištva do dišav: pragozdni les, ki se uporablja za vse mogoče, od violin do kuhinjskih pultov, se morda poslavlja. CITES – mednarodni organ za zaščito ogroženih vrst – zahteva ostro regulacijo rožnega lesa, v nekaterih primerih pa zagovarja celo popolno prepoved trgovanja z njim.

To pa nekaterih trgovcev z eteričnimi olji ne ustavi. Leta 2017 je Young Living, multinacionalna družba, ki se ukvarja z eteričnimi olji, javno priznala, da je trgovala s protizakonito pridobljenim eteričnim oljem rožnega lesa, in plačala ustrezno kazen.

Toda s tem problem še ni rešen – toda v resnici je rožni les v tem oziru precej prijazen, saj tvori panjevce, kar pomeni, da iz štorov požaganih dreves zrastejo novi, zdravi poganjki. Danes je olje dovoljeno destilirati samo iz vej drevesa: tako imamo olje zdaj, prihranimo pa ga tudi za prihodnost.

 

YLANG YLANG (CANANGA ODORATA)

Ylang ylang je znan po svojem dolgotrajnem učinku in globokih cvetličnih notah v parfumih. Toda do najboljšega olja ni lahko priti. Olje ylang ylanga se prodaja v več kakovostnih razredih, od najvišjega, razreda »ekstra«, do najnižjega, tretjega razreda. Toda resnica je, da je na trgu zelo zelo malo ylang ylanga razreda ekstra, tako da je njegovo eterično olje verjetno najbolj ponarejevano olje v industriji parfumov – nekatera podjetja tako uporabljajo nižje kakovostne razrede, kanangino olje (cenejša alternativa) in, če govorice držijo, celo antifriz.

Drevo Cananga odorata izvira iz Indonezije, dandanes pa je najbolj doma na Madagaskarju in Komorskih otokih, ki so postali osrčje proizvodnje tega eteričnega olja. Toda na Komorih industrija morda dobesedno žaga vejo, na kateri sedi: z izsekavanjem otoških gozdov zaradi lesa, s katerim kurijo enostavne, doma izdelane destilatorje. Problem pa je tudi v samem krčenju gozdov, s katerim pridobivajo zemljo, na kateri gojijo drevesa ylang ylanga. Rešitev, ki bi bila pozitivna za vse vpletene, pa se kar izmika.

 

VANILIN

Ne, ne vanilja, pač pa vanilin. Ker je vanilja tako redka, se najdejo alternative, s katerimi jo je mogoče zamenjati. Če vzgojimo odlično vaniljo in jo več tednov sušimo na soncu ter zanjo skrbimo kot za novorojenčka, bomo morda imeli to srečo, da bomo na površini stroka opazili bele kristale čistega vanilina. Vanilja, na katere površini najdemo sladko dišeči vanilin, velja za izjemno kakovostno. Toda vanilin je mogoče proizvajati brez vanilje, iz naravnih virov, pa tudi iz sintetičnih. V nekaterih postopkih se vanilin pridobiva celo iz celulozne kaše – to je morda razlog, zakaj v knjižnici včasih rahlo zadiši po sladoledu, ko listate obrabljene liste kake knjige. Naj bo tako ali drugače, industrija vanilina je dandanes že sama po sebi nezanemarljivo velika in igra s svojo proizvodnjo poceni vaniljevih not pomembno vlogo v industriji prehranskih arom in industriji parfumov.

 

METIL-IONON

Včasih se zgodi, da narava premaga tudi najbolj bistrega izdelovalca parfumov, in tako je pri vijolicah narava še vedno v prednosti. Sladkega vonja vijolic ni mogoče ujeti na noben drug način, alfa-izometil-ionon (oziroma metil-ionon) pa je tista substanca, katere vonj mu je najbolj podoben. Metil-ionon je brezbarvna dišavna snov pudrastega, lesnega in cvetličnega vonja, ki zelo spominja na vonj vijolice in perunike.

Alfa-izometil-ionon je varna sintetična spojina, ki se pogosto uporablja v kozmetičnih izdelkih in dišavah, kjer s svojim vonjem z dodatnim sladkim in pudrastim pridihom nadomešča vijolice. Ionone je leta 1893 odkril Tiemann in s svojim odkritjem poceni alternative izredno redkim, dragim ali hlapnim cvetličnim oljem spremenil podobo parfumarstva. Ionone se dandanes uporablja v različnih oblikah, alfa-izometil-ionon predvsem v številnih dišavah – od tistih v pralnih praških do tistih v duty-freejih.

 

SINTETIČNI MOŠUS

Spolne žleze se vam morda ne zdijo prav posrečen vir dišav, toda v zgodovini so jih pogosto uporabljali. Žleze edinstvenega vonja so izrezali iz zadkov mrtvih mošusnih jelenov. K sreči pa je tehnologija medtem napredovala, in mošusi, ki so v široki uporabi dandanes, so skoraj vsi sintetizirani v laboratoriju.

A kot vedno se žal zadeva s tem še ne konča; za nekatere sintetične mošuse je bilo dokazano, da so okolju škodljivi zaradi bioakumulacije v rekah in jezerih. Pri Lushu skrbno izbiramo sintetične snovi in poskrbimo, da so tiste, ki jih uporabljamo, varne ter da ne škodijo ekosistemom, živalim ali ljudem.

 

Za več informacij o kompleksnih zgodbah o nakupovanju sestavin obiščite spletno stran lush.com