V naravi je ostalo le še 14.600 sumatranskih orangutanov.

Sumatra, Indonezija. Eden največjih otokov na svetu in lokacija Ekosistema Leuser, kjer skupaj prebiva več kot 500 različnih živalskih vrst – vključno z orangutanom. To izjemno pomembno območje, ki zaradi plantaž oljnih palm, nedovoljenega izsekavanja, gradnje cest in destruktivnih kmetijskih praks žal izginja, sestavljajo gost deževni gozd, nižine ter gorski in visokogorski ekosistemi.

Ekosistem na Sumatri je eden najbolj raznolikih na svetu, in Sumatra je edini kraj na Zemlji, kjer drug ob drugem živijo tigri, nosorogi, sloni in orangutani. Sumatranski deževni gozdovi so ključnega pomena za preživetje stotin vrst sesalcev in ptičev, kot tudi milijonov ljudi, ki jih ti gozdovi hranijo, jim dajejo vodo in jim omogočajo preživetje. Zato je okoljevarstvena dobrodelna organizacija Sumatran Orangutan Society (SOS) združila moči z Lushem, da bi skušali skupaj zaustaviti izsekavanje in povrniti območje v nekdanje stanje …

Več kot pol stoletja je v Indoneziji prevladovalo protizakonito izsekavanje gozdov. Gozdove, ki jih je bilo nekoč za 162 milijonov hektarov, so krčili, dokler jih ni ostalo le še nekaj odstotkov. Še danes poteka izsekavanje tu hitreje kot tako rekoč kjerkoli drugje na svetu – v kratkih petih letih, med 2008 in 2013, je bilo izgubljenih nepredstavljivih 80.316 hektarov gozda. Zaradi tega nenehnega uničevanja sumatranskih deževnih gozdov je sumatranski orangutan dandanes na robu izumrtja – vrsta je danes označena za kritično ogroženo.

Direktorica SOS Helen Buckland razlaga, kaj to pomeni za orangutane. Pravi: »Na začetku novembra je bilo razglašeno, da so na Sumatri odkrili novo vrsto orangutana – tako imamo zdaj sumatranskega orangutana in tapanulijskega orangutana. Oba sta kritično ogrožena. Izginjanje njihovega življenjskega okolja je tista najhujša grožnja, s katero se moramo uspešno spopasti, če želimo zagotoviti preživetje orangutanov. Sumatranski gozdovi že desetletja nezadržno padajo, in orangutani ter številne druge vrste so že na robu preživetja.«

Kljub uničujočim posledicam za divje živali se uničevanje gozdov nadaljuje z veliko hitrostjo, in vedno več zemlje je namenjene plantažam in nezakonitemu izsekavanju.Da bi orangutani in stotine drugih vrst, ki jim deževni gozd predstavlja dom, lahko preživeli, bo treba nekaj storiti in poskrbeti za ohranitev in razširitev njihovega naravnega življenjskega okolja. Dobra novica je, da se je nekaj že premaknilo. Dokazano je, da je mogoče s pravimi kmetijskimi postopki in izobraževanjem doseči, da se gozd spet zaraste – in vanj se lahko vrnejo in v njem znova uspevajo avtohtone divje živali.

Helen se spominja, kdaj je prvič izkusila, kakšen vpliv ima lahko pogozdovanje. Pravi: »Ko sem prvič obiskala lokacijo pogozdovanja, ki je zdaj naša glavna lokacija, sem se znotraj nacionalnega parka znašla pred nepreštevnimi vrstami oljnih palm. Zemlja je bila suha in razpokana in vladala je absolutna tišina, slišati ni bilo niti ptičje pesmi. V to golo zemljo sem posadila sadiko drevesa in upala, da bo preživela. Samo dve leti pozneje sem se vrnila na točko, kjer sem posadila to drevo. Slišala sem gibone in ptičjo pesem, ekipa pa mi je povedala, da je šla prejšnji dan tu mimo čreda slonov. V živo sem lahko opazovala rezultate okoljevarstvenih prizadevanj. Nedolgo zatem so opazili, da se je tja vrnil prvi divji orangutan. Deževni gozd raste dolgo časa, neverjetno pa je, kako hitro lahko točke pogozdovanja spet postanejo dragocen življenjski prostor orangutanov in številnih drugih vrst. V 3 do 4 letih vajeti prevzame narava, živali pa se vračajo tudi že precej prej.«

SOS na terenu pri varovanju sumatranskih orangutanov, njihovih gozdov in njihove prihodnosti sodeluje s sestrsko organizacijo OIC, s katero se skupaj spopada z razlogi , pa tudi simptomi izsekavanja. Pri tem pa SOS počne mnogo več kot zgolj pomaga pri pogozdovanju okolja – zlasti si organizacija prizadeva za izobraževanje lokalnih skupnosti o pomenu gozda in za poučevanje, kako lahko te skupnosti poskrbijo, da jim bo gozd koristil in hkrati preživel.

Dobrodelna organizacija lokalne prebivalce v posebej za to zgrajenem izobraževalnem centru poučuje o permakulturnih tehnikah in jim tako kaže, kako jim lahko gozd prinaša dobiček, ne da bi ga bilo treba zato posekati. Helen pravi: »Ne glede na to, koliko dreves zasadimo, je bistveni element uspešnega oživljanja deževnega gozda resno, globoko angažiranje pripadnikov skupnosti, ki prebivajo ob Ekosistemu Leuser, da postanejo zaščitniki gozda in varujejo njegove meje pred prihodnjimi grožnjami.

Pristopi k izobraževanju in terenskemu delu, ki jih podpiramo, so mnogoteri, od predvajanja okoljevarstvenih filmov v oddaljenih vasicah s pomočjo kinematografskega projektorja, ki ga poganja bicikel, do izobraževanja strokovnjakov za eko kmetovanje. To je temeljni kamen vseh drugih aktivnosti.«

V pomoč organizaciji SOS pri vrnitvi sumatranskih deževnih gozdov v lepše čase smo se pri Lushu zavezali, da bomo financirali nakup izsekane zemlje na meji deževnega gozda, v Bukit Masu na Sumatri. Zemlja je trenutno gola in na njej ni živali, a z malce ljubezni in strokovnega znanja jo bomo v nekaj letih spet spremenili v razkošen deževnogozdni habitat. In kako lahko pri tem pomagate vi?

Predstavljamo vam milo Orangutan – omejeno izdajo poslastice z vonjem pačulija in pomaranče, ki nam bo pomagala pri financiranju tega pomembnega projekta ponovnega pogozdovanja. Pri Lushu smo izdelali 14.600 kosov mila Orangutan, vse prihodke (minus DDV) pa bomo namenili organizaciji Sumatran Orangutan Society, za nakup 50 hektarov – to je šestinpolkrat toliko, kot je velika Buckinghamska palača – plantaž oljnih palm v Indoneziji in za obnovitev naravnega gozda na tem območju.

Vodja nabave Simon Constantine pojasnjuje, zakaj smo se pri Lushu odločili za sodelovanje z SOS: »Organizacija Sumatran Orangutan Society je bila tista, pri kateri so si prvi vzeli čas in mi iz prve roke pokazali, kako naše sestavine vplivajo na okolje na Sumatri. Odtlej smo se zavezali, da bomo pri Lushu delali drugače, tako smo denimo iz naših milnih osnov in glicerina odstranili palmovo olje, in si prizadevali popraviti škodo, ki je bila storjena. Mislim, da je bila to tista točka preobrata, da smo se zavedeli, da ne moremo več zgolj izbirati manjšega zla, temveč se moramo zavezati k iskanju rešitev za probleme, ki jih povzročajo palmovo olje in druge sestavine. In doslej še nisem videl organizacije, ki bi bila tako uspešna kot SOS, ki bi se lahko pohvalila s takšnimi rešitvami na terenu, kjer so pogozdili več kot 500 hektarov zemlje, ki je bila še pred 10 leti prekrita z ilegalnimi palmovimi plantažami.«

V osnovi mila Orangutan ni palmovega olja, pač pa ekstra deviško kokosovo olje iz Niasa na Sumatri. Mila bodo od 24. novembra 2017 na voljo na spletu in v prodajalnah po vsej Evropi, a ko bo prodanih vseh 14.600 kosov, bo to to. Ko jih enkrat ne bo, jih nikoli več ne bo – prav tako kot orangutanov v sumatranskih deževnih gozdovih.

A to še ni vse. Helen pravi, da lahko posamezniki doma storijo ogromno reči, s katerimi pomagajo pri reševanju deževnega gozda in živali, ki v njem živijo: »Vsakdo, ki kaj podari, podpiše peticijo ali pa se prijavi na kak SOS-ov vzpon na goro ali maraton, se pridruži našemu globalnemu gibanju. Vsako deljenje na družabnih medijih nam pomaga spregovoriti o naših ciljih in pridobivati podporo. Radi bi imeli priložnost ljudem po vsem svetu razložiti, kako kritična je situacija, hkrati pa jim tudi predstaviti razloge, zakaj ne smemo izgubiti upanja – zaradi izjemnih posameznikov na terenu, ki delajo brez predaha in dosegajo neverjetne rezultate.«

Več o organizaciji SOS in njenem delu si preberite tule, na istem mestu se lahko prijavite tudi za prejemanje rednih novic na to temo. #SOSsumatra

»Zemlja je bila suha in razpokana in vladala je absolutna tišina, slišati ni bilo niti ptičje pesmi. V to golo zemljo sem posadila sadiko drevesa in upala, da bo preživela.«