Poziv Društva za zaščito sumatranskih orangutanov

Obnavljanje in revitalizacija deževnega pragozda na Sumatri
 
Helen Buckland, direktorica Društva za zaščito sumatranskih orangutanov
 

Sumatranski orangutani so kritično ogroženi. Njihove domače deževne pragozdove se izsekava in tako pridobiva prostor za obdelovalne površine in ceste, medtem pa se te nežne opice, ki spadajo med naše najbližje sorodnike v živalskem kraljestvu, približujejo izumrtju. Pri Društvu za zaščito sumatranskih orangutanov se trudimo, da bi trend obrnili v nasprotno smer.

Stala sem na notranji strani meje Nacionalnega parka Gunung Leuser in zrla v nepreštevne vrste oljnih palm. Zemlja je bila suha in razpokana in vladala je absolutna tišina, slišati ni bilo niti ptičje pesmi. Nahajala sem se na enem najbolj biološko raznolikih krajev na svetu, in prizor, ki sem ga gledala, je bil tragičen.

Bila sem na Sumatri, kamor sem si prišla ogledat lokacijo novega projekta, ki smo ga podprli v Društvu za zaščito sumatranskih orangutanov, in zelo sem bila zaskrbljena. Naš načrt je bil to zemljo spet spremeniti v bohoten, zelen deževni gozd, toda v tem trenutku se je to zdelo nemogoče.

Zaslišala sem motorno žago, toda namesto da bi me to pognalo v še večji obup, sem se nasmehnila. Slišati motorno žago v nacionalnem parku je sicer običajno slab znak, a ne v tem primeru, ko se je z njo žagalo nelegalno zasajene oljne palme – in ko je padla prva izmed njih, je naša skupinica zaploskala.

Naša sestrska organizacija, Center za informiranje o orangutanih, je obnavljala in revitalizirala 500 hektarov zemlje v nacionalnem parku, ki si jo je protipravno prisvojil neki proizvajalec palmovega olja, in ko sem v to golo prst posadila sadiko pragozdnega drevesa (duriana, ki je najljubši sadež orangutanov), sem upala, da bo preživela.

Samo dve leti pozneje sem se vrnila na točko, kjer sem posadila to drevo, in že stala v senci njenih vej, zaprla oči in prisluhnila krajini, ki je kar pokala od življenja. Slišala sem gibone in ptičjo pesem, ekipa pa mi je povedala, da je šla prejšnji dan tu mimo čreda slonov. V živo sem lahko opazovala rezultate okoljevarstvenih prizadevanj.

Nedolgo zatem, takrat sem bila že nazaj v Veliki Britaniji, so opazili, da se je tja vrnil prvi divji orangutan. Nasmehnila sem se, v svoji pisarni na drugi strani sveta, in pomislila, da bi si morda lahko odpočil prav na »mojem« drevesu.

Z uničevanjem gozdov zavoljo obdelovalne zemlje se porušijo številna naravna ravnovesja. Ko so ta del gozda blizu vasice Halaban zamenjali z oljnimi palmami, s tem niso le uničili domovanj neštetih živalskih vrst, temveč so se posušile tudi reke in vodnjaki in kmetom je tako propadel pridelek. Uničujoče posledice izsekavanja so bile za skupnost očitne, zato so pozdravili možnost obnovitve in revitalizacije gozda. Na uspeh tega projekta so zelo ponosni (kot smo tudi mi) in sami so vzpostavili skupino, imenovano »Varuhi Leuserja«, ki naj bi tudi v prihodnje skrbela za obnavljanje in varovanje tega kotička nacionalnega parka. Ta nekoč jalova krajina je zdaj bohoten mlad gozd, in naši avtomatski fotoaparati so že posneli orangutane, slone, sončne medvede in še številne druge vrste, ki se vračajo na to območje.

Obnavljanje deževnega gozda s sajenjem dreves je za ohranjanje okolja nedvomno pomembno. A naš pogled mora seči tudi onkraj dreves: premisliti moramo, kaj moramo storiti, da bomo lahko res prepričani, da imajo naša prizadevanja dolgoročne posledice.

Kadar ljudje ali podjetja uničijo del deževnega gozda in zemljo uporabijo za kmetijstvo, ni dovolj, da zgolj ponovno zasadimo drevesa in postavimo tablo, s katero to zemljo razglasimo za območje pogozdovanja, pač pa moramo poskrbeti, da ta drevesa, kot tudi dotlej še nedotaknjeni pragozd, tudi obstanejo, kot celovit in funkcionalen ekosistem.

Ne glede na to, koliko dreves zasadimo, je bistveni element vsake obnove deževnega gozda globoko angažiranje pripadnikov skupnosti, ki živijo v bližini teh gozdov, da postanejo njihovi varuhi in jih ščitijo pred prihodnjimi napadi.

Tako kot torej sadimo drevesa in zanja skrbimo, ekipa na Sumatri poganja globoke korenine v teh skupnostih in njihove pripadnike spreminja v okoljevarstvene ambasadorje in varuhe ekosistema.

Posajeno drevo je simbol upanja – predstavlja boljšo prihodnost sumatranskih gozdov, živali in skupnosti.

Za več informacij in sodelovanje obiščite: orangutans-sos.org/join

Fotografija: Gita Dafoe