Japonska navada grgranja je bila navdih za ustno vodico Ugai


Japonci veljajo za zelo higienične ljudi, najbrž pa to njihovo poudarjanje čistosti delno izvira tudi iz vpliva starodavnih šintoističnih navad. V šintoizmu velja, da v vsakdanjih predmetih živi kar osem milijonov božanstev in da ta božanstva sovražijo nečistost – zaradi česar je osebna higiena v japonski družbi izjemno pomembna.

Ker je bilo obredno umivanje koristno tudi za higieno in je posledično preprečevalo širjenje nalezljivih bolezni, je šintoistično razumevanje čistosti sčasoma prešlo med nereligiozne navade. Dandanes je sicer pogostejše tuširanje, a Japonci so dolga stoletja s kurjenjem z drvmi ogrevali vodo za kopeli.

 

Mnogi se še danes vsakodnevno kopajo. Še en vidik te osredotočenosti na čistost je grgranje. Ja, točno tako – tisti »gr-gr-gr-gr-gr … pljuni!«. Če ste odraščali na Japonskem, je zelo verjetno, da vam je mama kdaj rekla: »Prvo, kar moraš storiti, ko prideš domov, je umiti si roke in pogrgrati.« Strokovnjaki domnevajo, da je ta navada na Japonskem razširjena od hejanskega obdobja (približno 794–1185 našega štetja). Obstajata dva glavna načina grgranja.

Bukubuku

Pri tem se v usta zajame nekaj vode, nato se usta zapre in z vodo požvrklja tako, da se lica izmenično napenjajo in sproščajo, s čimer se očisti ustna votlina. To grgranje se navadno uporablja po jedi ali po umivanju zob, saj pomaga iz ust odstraniti različne ostanke hrane ali zobne paste. Zahvaljujoč umivanju ostajajo usta čista, kar preprečuje karies.

Garagara

Pri tem se v usta zajame nekaj vode, nato pa nagne glavo nazaj, pri čemer usta ostanejo odprta, in skozi usta izpušča zrak, ob čemer se prečisti grlo, hkrati pa nastaja zvok, ki ga poznamo kot grgranje. To grgranje se uporablja po tem, ko smo bili zunaj, ali ko imamo suho grlo; z njim grlo očistimo prašnih delcev ali virusov, ki so morda prišli vanj. Zahvaljujoč spiranju grla z vodo lahko tovrstno grgranje pomaga tudi pri preprečevanju prehladov.

Ob vse večji razširjenosti alergij na cvetni prah in senenega nahoda se nekateri zatekajo tudi k »nosnemu grgranju«. Pri tem se vodo vlije v nos, da iz njega spere cvetni prah, izpljune pa se jo skozi usta. Zaradi tega, ker gre voda, ki jo vlijemo v nos, kasneje tudi skozi grlo, ta praksa menda pomaga tudi pri odstranjevanju cvetnega prahu iz grla, zato jo je mogoče uporabljati v kombinaciji z grgranjem garagara.

Vidimo torej, da gre, čeprav vsem pravimo »grgranje«, za več različnih praks. Vseeno pa lahko rečemo, da gre pri vsakem grgranju v osnovi za en in isti cilj: iz zdravstvenih razlogov nekaj umiti oziroma splakniti.

»Prvo, kar moraš storiti, ko prideš domov, je umiti si roke in pogrgrati.« Ta stavek, ki ga matere nenehno ponavljajo, je izrečen v skrbi za naše zdravje – tako da gre v resnici za izraz ljubezni, mar ne?

Ko govorimo o grgranju na Japonskem, je prvo, ki pride na misel, grgranje garagara, a v resnici gre pri tem za zelo posebno navado, ki je ne najdemo nikjer drugod kot na Japonskem, zato se zdi obiskovalcem iz tujine nenavadna in zanimiva. Drugod po svetu ljudje včasih grgrajo, ko imajo vneto grlo, vsakodnevno grgranje kot tehnika preprečevanja bolezni in ohranjanja čistosti grla pa ni prav pogosto. Ščetkanje zob in ustna higiena sta navadi, ki ju najdemo povsod po svetu, razširitev te higiene še na grlo pa je edinstveno japonska.

Ta japonska navada za ohranjanje zdravja in vitalnosti je navdih za tabletke za ustno vodico Ugai, ki tako ponujajo slan odmerek zelišč, ki poskrbi za svež dah in je idealen za tiste, ki bi radi poskusili še kaj drugega, kot sta meta in mentol. V vsaki tabletki so antibakterijski čaj, ki usta in grlo očisti, morska sol, ki jih osveži in preprečuje izsušitev, in zeleni čaj, ki poskrbi za prijetno zeliščni okus.

 

Napisala Ayako Nishimiya (西宮 彩子)