Ko je Carl Linnaeus čebeli leta 1758 dal njeno znanstveno ime, Apis mellifera, se mu ni kaj dosti sanjalo, kaj se dogaja v ozadju. Ime pomeni dobesedno »čebela, ki nosi med«, v smislu, da čebele nabirajo med na cvetovih in ga nosijo naprej. Kasneje je skušal, najbrž z malce zardevanja, ime spremeniti v »čebela, ki proizvaja med«, a tedaj je bilo že uveljavljeno njegovo prejšnje poimenovanje.


Danes se na srečo že zavedamo pomembne vloge čebel kot naravnih kemikov. »V živalskem kraljestvu ne poznam ničesar podobnega,« pravi Jonathan Powell, član Nacionalnega čebelarskega sklada. »Njihov učinek na naravo je izjemen, saj ne vplivajo le na rastline, ampak tudi na rastlinojedce, ki te rastline uživajo, in na žuželke, ki se preživljajo z istimi viri.« Prav v srcu narave so – čebele so kmetje, ki posredno ali neposredno proizvajajo hrano za druge vrste. »Ta njihov dar bi morali bolj spoštovati, in bolj bi se morali zavedati, kako čebele delajo med.«

 

Mike Madgwick, čebelar iz Dorseta, ki skrbi za 25 panjev, je s tem dobro seznanjen. Mike pravi: »Med je v osnovi prenasičena raztopina monosaharidnih sladkorjev – fruktoze in glukoze. Čebele shranjujejo med v medenem želodcu, tj. posebej prilagojenem delu prebavnega sistema, ki jim omogoča prenašanje nektarja nazaj v panj. Posamezna čebela lahko nese precejšen del svoje teže v nektarju.«

 

»Ko se vrne v kolonijo, čebela nabiralka nektar izloči, in prevzamejo ga druge čebele, katerih posebna funkcija je delanje medu. V procesu izločanja in predajanja nektarja drugim čebelam v koloniji postane nektar vse bolj nasičen – od 70 do 80 % vode do manj kot 20 % vode. In ta prekomerno nasičeni nektar (z nekaj kemičnimi spremembami mešanice sladkorjev) – to je med.«

 

Spreminjanje nektarja v med je občutljiv proces, pri katerem morajo biti upoštevani številni dejavniki. Ob koncentriranju nektarja v raztopino vstopajo encimi in majhne količine antioksidantov in želodcev čebel. Šele ko je nektar prenasičen, ga čebele odložijo v panjske celice, namenjene shranjevanju hrane. »Nasičenost je pomembna, kajti če je v raztopini več kot približno 20 % vode, obstaja nevarnost, da med fermentira, s čimer bi postal kot hrana za čebele neuporaben,« pravi Mike Madgwick.

 

»Le malo vrst bakterij in mikroorganizmov lahko preživi v medu,« pojasnjuje predstavnica za tisk Britanske čebelarske zveze Diane Roberts. »Med je poleg tega kisel, njegov pH je med 3 in 4,5, kar pomaga pri preprečevanju razvoja bakterij in gliv.«

»Naše interakcije s čebelo so po nepotrebnem pretirano kompleksne.«

 

 

Odgovorno čebelarstvo po svetu


Zahvaljujoč svojim protimikrobnim in konzervirajočim lastnostim je med že od nekdaj dragocena sestavina. Slikarije v jamah v starem Egiptu, ki datirajo v čas 2400 let pred našim štetjem, prikazujejo čebelarske prizore, ki tako spominjajo na sodobne metode, da Eva Crane v svoji knjigi Arheologija čebelarstva (The Archaeology of Beekeeping, 1984) zapiše: »Dejansko se je v zadnjih 4400 letih spremenilo le malo.« Postopki se morda od staroegipčanskih časov res niso dosti spremenili, a povpraševanje po zlatem medu je mnogo višje. Med po vsem svetu velja za živilo, ki ga ima vsakdo vedno v omari; toda v luči njegove dragocenosti moramo poskrbeti, da bodo čebelarji vedno prvenstveno varuhi čebel, ne le proizvajalci medu.

 

 

Nori na med


Odpotujte v surove, neobdelane gozdove, ki prekrivajo približno 60 % Zambije, in slišali boste nenehno brenčanje teh žuželk, ki obletavajo rastline. Skrb za divje čebele je priljubljen vir prihodkov za vaške skupnosti in prebivalci so tu skrbniki okolja čebel, ne proizvajalci, ki bi uporabljali pesticide ali herbicide.

 

»Tu gre za ogromno znanja in za spoštovanje do čebel; čebelarstvo je poklic, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Starši svoje otroke že od malega učijo čebelarskih veščin in tako poskrbijo, da se čebel ne bojijo, in tudi če se otroci na koncu koncev zaposlijo kje drugje, je poznavanje čebelarstva spoštovano in jim lahko pomaga do dodatnega zaslužka,« razlaga Lusheva nakupovalka sestavin Gabbi Loedolff.

 

Skrbniki divjih čebel gradijo tradicionalne panje v lubju in se pri tem opirajo na znanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Na enem drevesu je mogoče narediti 15 do 20 panjev, v katerih čebele živijo približno 10 let in ki imajo minimalen vpliv na okolje. Med iz panjev čebelarji dobijo tako, da splezajo na drevo – običajno brez kakršnekoli zaščitne opreme – in na njem iz votlih panjskih cilindrov iz lubja poberejo satje. Postopek je zahteven, saj imajo čebele najraje panje visoko na drevesih.

 

 

Vračanje britanskega čebelarstva k naravi


Zambijsko čebelarstvo je v primerjavi z obširno komercialno proizvodnjo pri nas precej divji način pridelave medu, a podobne pionirske metode se razvijajo tudi v naši bližini. Da bi se vrnil k naravi, je devonski čebelar Philip Chandler že pred leti razvil enostavnejši način čebelarstva, zahvaljujoč kateremu se je število njegovih čebel zelo povečalo. »Začel sem s standardno opremo in panji, a sem se začel že zelo kmalu spraševati, zakaj za nekaj, kar je v svoji osnovi zelo enostavno, potrebujem vse te kompleksne priprave. Naše interakcije s čebelo so po nepotrebnem pretirano kompleksne.«

 

Phil uporablja panje z visečim satjem – to so preprosti panji, pri katerih imajo čebele več svobode pri grajenju satja –, ob tem pa še načine reje, ki njegovim čebelam pomagajo pri boju proti lokalnim boleznim oziroma jih spodbujajo, kot pravi Phil, da »same rešujejo svoje probleme«. Tako nam je na primer povedal, da je od Univerze v Sussexu ravno kupil tri posebne matice: »Te matice imajo sposobnost detektiranja varoj v satju, zato lahko ustrezno obvestijo delavce, naj jih odstranijo. Poleg tega so odporne proti boleznim, in to so lastnosti, ki bi jih rad vzredil pri svojih čebelah.«

 

Phil nadalje ugotavlja, da so se čebele številčno spet okrepile – a da to še ni razlog, da nas neha skrbeti. »Čebele imajo svoje probleme, ampak to so večinoma problemi, ki smo jih povzročili sami: varoje, ki so se zaradi industrijskega čebelarstva razširile po vsem svetu, in nevarnost kemičnega kmetijstva.«

 

»Populacija čebel v Združenem kraljestvu je sorazmerna s številom čebelarjem, to pa se je v zadnjih petih ali šestih letih povečalo. Čebele so zato zdaj v boljšem položaju kot druge sorodne vrste, denimo čmrlji ali čebele samotarke, ki se morajo znajti sami in so zato bolj ogroženi.« V luči pomembnosti čebel v sistemu narave je morda ustvarjanje habitatov in divjih panjev, v katerih lahko preživijo, pametna poteza.