Več kot 65 % Lushevih izdelkov je samokonzerviranih, kar pomeni, da ostajajo sveži brez vsakršnih sintetičnih konzervansov.


A to ni tako enostavno; treba je več kot le odstraniti sintetične snovi. Dinamične lastnosti vsake formule morajo ostati v ravnovesju – le tako lahko zagotovimo, da so izdelki praktični in dolgoživi, hkrati pa enako učinkoviti kot njihovi konzervirani ustrezniki. Soustanoviteljica Lusha in iznajditeljica Helen Ambrosen pojasnjuje: »Kozmetika je za nas umetnost. Ko ustvarjaš nov izdelek, je, kot da bi slikal, pri čemer se trudiš, da bi bili elementi sopostavljeni tako, da bi bili kar najbolj učinkoviti. Vseeno je, kako eko oziroma ›zelen‹ je izdelek – če je za stranko neuporaben, se ne bo prodajal; zato moramo zanj odkriti formulo, ki ohranja vse njegove prednosti.«

 

Recimo, da boste za večerjo dobili obiske. Povabili ste svoje najboljše prijatelje in pripravili jim boste tisto, po čemer vas najbolje poznajo – morda čili, morda špagete carbonara, ali pa recimo džalfrezi. Ni problema, to obvladate – dokler se ne izkaže, da ima eden od vaših gostov posebne zahteve … Morda je vegan, morda ima celiakijo ali pa takšno ali drugačno alergijo. V vsakem primeru morate recept spremeniti. A če želite, da bo jed, ki jo pripravljate, še vedno slastna, problematične sestavine ne morete zgolj odstraniti. Ne, ponovno morate preveriti celoten recept in poskrbeti, da bodo tekstura, okus in vonj enaki, kot so bili prej. Saj vendar nočete razočarati svojih gostov, sploh tistih, ki so vaš recept že kdaj preizkusili in ki torej poznajo in pričakujejo takšne ali drugačne začimbe, kremnost ali aromo. Da bo vaša večerja uspešna, morate o receptu razmišljati kot o formuli.

 

 

Problem »proste vode«

 

»Prosta voda«, pravimo ji tudi »vodna aktivnost«, pomeni vodo, v kateri se lahko razmnožujejo mikroorganizmi. Kot vsa živa bitja tudi mikroorganizmi za razvoj potrebujejo vodo in hranilne snovi, zato so izdelki z vodno osnovo, kot so geli za tuširanje, idealno okolje za njihovo razmnoževanje. Če želimo podaljšati življenjsko dobo in svežino pokvarljivih izdelkov, moramo bodisi zmanjšati količino proste vode bodisi razvoj mikroorganizmov omejiti s konzervansi.

 

Razvoj mikrobov v izdelkih na vodni osnovi lahko preprečimo s sintetičnimi konzervansi, kot so parabeni. Količino vode, ki je dostopna mikroorganizmom, lahko zmanjšamo tudi z vpojnimi naravnimi snovmi, kot so gline ali vodotopne snovi, denimo soli in sladkorji. Vsebnost vode v trdnih izdelkih brez embalaže pa je minimalna, zato zanje ne potrebujemo dodatnih konzervansov.

 

 

Samokonzerviranje v praksi

 

Z eksperimentiranjem z načini minimiziranja količine proste vode lahko dosežemo, da postanejo tekoči izdelki, kot so geli za tuširanje, povsem samokonzervirani. Če poskrbimo za ravnovesje med vodo, masli in olji, varnimi sintetičnimi čistilnimi snovmi in čudovitimi naravnimi snovmi, lahko ustvarjamo kozmetične izdelke, ki so narejeni skoraj izključno iz snovi, ki koristijo koži ali lasem.

 

Toda to je zapleten, občutljiv postopek, in če ga želimo izvesti pri čim več izdelkih, potrebujemo za to precej časa. Pri tem je treba skrbno uravnotežiti dinamične lastnosti formul – le tako lahko nastane čudovit izdelek, ki je hkrati učinkovit, trajen in praktičen, ne da bi bil za to potreben sistem sintetičnega konzerviranja.

 

Gre za vprašanje ravnovesja – in spremembo odnosa. Proti mikroorganizmom se ne smemo le boriti – z njimi se moramo naučiti živeti. »Izdelki, ki so močno konzervirani, lahko uničijo mikrofloro, ki ščiti našo kožo,« razlaga Helen, »in od svojih izdelkov pričakujemo kaj boljšega. Radi bi, da bi bili učinkoviti, hkrati pa varni in naravni. Zato smo se naučili z mikroorganizmi živeti v prijateljskem odnosu.«

 

Raziskovalec na področju kozmetike in razvijalec izdelkov Daniel Campbell nam je predstavil težave, s katerimi se srečujejo pri zagotavljanju ravnovesja med vodo in oljem v samokonzervirani različici izdelka Dream Cream, ki je po svojem tipu emulzija, se pravi mešanica olja in vode.

 

Daniel pojasni: »Poskrbeti smo morali, da je emulzija dovolj rahla, da sebum na površini kože še vedno lahko absorbira olje, toda v rahli mreži olja in vode si zelo rade dom naredijo tudi bakterije. Doseči smo morali torej ravnovesje, kjer bi bila emulzija dovolj rahla, da jo koža lahko vsrka, a ne toliko, da bi se v njej lahko naselili mikroorganizmi. Ugotovili smo, da lahko to ravnovesje dosežemo tako, da malce zmanjšamo količino vode v emulziji, povečamo pa količine olja, glicerina in kakavovega masla – gre za zelo specifično ravnovesje.«

 

 

Samokonzervirano ali brez konzervansov?


Izraz »brez konzervansov« je lahko problematičen, saj pomeni, da v izdelku ni absolutno nobenih konzervansov – kar v svojem delu Kozmetični izdelki in zdravila brez konzervansov oziroma samokonzervirani izdelki: Načela in praksa (Preservative-Free and Self-Preserving Cosmetics and Drugs: Principles and Practice, 1996) problematizirata strokovnjaka Jon J. Kara in Donald S. Orth: »Potrošnih izdelkov za večkratno rabo na vodni osnovi ob uporabi današnje embalaže običajno ni mogoče spremeniti v izdelke brez konzervansov zgolj z odstranitvijo konzervansov iz njihove formulacije. Za večino izdelkov na vodni osnovi, ki vsebujejo kemični sistem, ki uničuje mikroorganizme oziroma preprečuje njihovo razmnoževanje, je primernejši izraz »samokonzerviran«.

 

Z drugimi besedami, izdelki na vodni osnovi, oglaševani kot »brez konzervansov«, skoraj v vsakem primeru vsebujejo konzervanse – le da takšne, ki v EU niso klasificirani kot konzervansi. Tako denimo v določenih koncentracijah kot konzervansi učinkujejo med, sol, kaolin, glina, smukec, kalamin in kakavovo ter karitejevo maslo. Do formulacij za samokonzervirane izdelke je mogoče poleg tega priti tudi z zamenjavo tekočih izdelkov s trdnimi, zmanjševanjem količine proste vode v formulah in z uporabo nepredušne embalaže; pa tudi tako, da se sprijaznimo z dejstvom, da bo rok uporabe takšnega izdelka nekoliko krajši.