Sintetični konzervansi nam omogočajo pripravo živil z daljšim rokom uporabnosti in ustvarjanje kozmetičnih izdelkov, ki se na policah v kopalnici ne pokvarijo. Toda ko izdelek skupaj z vodo odteče v odtok, vstopi v sistem kroženja vode in tako postane del cikla, na katerem temelji življenje na Zemlji. Vodne rastline in živali so tako izpostavljene kemikalijam, ki jim lahko v večjih količinah škodujejo, s temi manjšimi živalmi in rastlinami pa se nato prehranjujejo živali, ki se v prehranjevalni verigi nahajajo nad njimi.

 

Ni prvič v zgodovini, da ta proces – ki mu pravimo bioakumulacija – škoduje okolju. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so ugotovili, da splošno razširjen insekticid povzroča mehčanje lupine ptičjih jajc, kar je pomenilo, da so jajca med valjenjem pogosto razpokala.

 

Podobno tudi raba netopljivih kemičnih zaviralcih gorenja (znanih tudi pod kratico PCB), ki se je začela v štiridesetih letih 20. stoletja in se končala 30 let kasneje, ko so te snovi prepovedali, še danes vpliva na populacije kitov ubijalcev. Kemikalije, ki jih kiti požrejo skupaj s svojim plenom, se v njih akumulirajo in zmanjšujejo njihovo rodnost ter slabijo njihov imunski sistem, prenašajo pa se tudi na njihove mladiče. Dr. Paul Jepson iz Londonskega zoološkega društva pojasnjuje: »Čeprav so PCB-ji prepovedani, so v naravnih okoliščinah zelo obstojni. Njihove koncentracije v okolju se zmanjšujejo zelo počasi.«

 

Kozmetični konzervansi in nebiorazgradljive snovi se prav tako akumulirajo v vodi in prispevajo k onesnaženju. Leta 2016 je okoljska revizijska komisija ocenila, da se je v morjih doslej akumuliralo že 15 do 51 trilijonov mikroplastičnih delcev, pri čemer se jim samo iz Evrope vsako leto pridruži še 80.000 do 219.000 ton mikroplastike.

 

Raziskovalka na področju varstva narave na Oregonski državni univerzi Stephanie Green pravi: »Spopadamo se s krizo plastike, a se tega sploh ne zavedamo. Naše čistilne naprave za odpadne vode niso projektirane za spopadanje z onesnaževali, kakršne so te plastične granule, zato je onesnaženje res hudo. In plastične granule so zelo obstojne.«

 

Avstralski raziskovalci so ugotovili, da se v organizmu rib, ki so požrle plastične granule, nabere več onesnaževal. Vodja raziskovalcev Bradley Clarke je zaključil: »Vsakršna plastika v vodi nase privablja strupene kemikalije, toda ta problem je pri granulah zaradi njihove velikosti in površine še mnogo večji.«

 

Leta 2015 je bilo v kozmetičnih izdelkih po vsem svetu uporabljenih skupno 75.000 ton konzervansov, kar nam je še v dodatno spodbudo, da se potrudimo ekosisteme, ki so nujni za naše lastno preživetje, obvarovati pred onesnaževali in nebiorazgradljivimi snovmi. Če odkrijemo naravnejše načine konzerviranja izdelkov s sestavinami, kot sta med in morska sol, katerih razgradnja je povsem neškodljiva, bomo s tem koristili našim lasem in naši koži, hkrati pa zmanjšali odtis, ki ga puščamo na svetu.

 

V letu 2016 je z naravnimi sestavinami in skrbno uravnovešenimi formulacijami konzerviranih že 65 % vseh Lushevih izdelkov.

 

Več o samokonzerviranju preberite tu.