Narava je polna čudovitih dišav, ampak kako točno zapeljivi vonj vrtnice ali hipnotična aroma cimeta prideta v stekleničko?
S pomočjo znanosti. Rastline vsebujejo aromatične spojine, zaradi katerih, kot pove že njihovo poimenovanje, je narava tako dišeča (ali smrdljiva). Do rastlinskih aromatičnih spojin pridemo z ekstrakcijo.
Človeštvo rastline zaradi njihovega vonja uporablja že tisočletja, in v tem času smo za to razvili nekaj različnih načinov. V nekaterih primerih je stvar enostavna: vzamemo limono in jo stisnemo; v drugih pa so reči mnogo bolj zapletene.
Cvetni lističi, stebla, sadje, zelenjava, lubje in listi – drug od drugega se razlikujejo po teksturi, strukturi in sestavi, kar pomeni, da so za ekstrakcijo njihovih aromatičnih sestavin potrebni različni načini obdelave. Trije glavni ekstrakcijski postopki so: parna destilacija, ekstrakcija s topili in stiskanje. Pri vsakem od njih nastane dišeča snov, ki lahko postane sestavni del parfumov in drugih izdelkov. Dišave pa so lahko tudi sintetične, izdelane iz kemikalij v laboratorijih.
Parna destilacija
Najbolj razširjen tip ekstrakcije je parna destilacija. Z njo pridobivamo eterična olja iz zelišč, semen, lubja in korenin – vključno s poprovo meto, sandalovino in muškatno kaduljo.
Postopek je razmeroma preprost in se v zadnjih nekaj tisoč letih ni kaj dosti spremenil – to pa zato, ker zanj potrebujemo le vodo, sestavino, ki jo želimo destilirati, posodo, v kateri jo bomo segrevali, in drugo posodo, v kateri bomo zbirali produkt ekstrakcije.
Parna destilacija deluje tako, da sestavino pripravi do tega, da izloči hlapna olja, ki se skrivajo v njej. Začnemo tako, da sestavino položimo v posodo in ji dodamo paro ali vročo vodo. Zaradi vročine rastlina razpade, njene aromatične spojine pa se izločijo v obliki pare, ki v sebi nosi tudi eterično olje sestavine. Aromatično paro nato ujamemo in kondenziramo. Kondenzirano tekočino zberemo v separatorju, kjer se loči na vodo in olje. Olje posnamemo z gladine vode in ga ustekleničimo.
Ekstrakcija s topili
Nekatere sestavine ne prenesejo vročine, potrebne za parno destilacijo. Namesto tega se cvetne lističe oziroma celotne cvetove, na primer mimozine ali jasminove, obdela s procesom, ki ga imenujemo ekstrakcija s topili. Pri tem načinu ekstrakcije ne uporabljamo toplote, pare ali vode. Sestavine namesto tega potopimo v topilo, na primer etanol ali heksan, ki iz njih izvleče aromo.
Topilna mešanica raztopi aromatične sestavine rastline, ki se tako izločijo v tekočino. Nato odstranimo topilo, in ostane nam dišeča, nasičena mešanica, ki jo imenujemo absolut. Vonj absolutov je običajno bolj podoben vonju rastline, kot je to pri eteričnih oljih, in sicer zato, ker se absolutov ne segreva. Iz številnih rastlin je mogoče pridobivati tako eterična olja kot absolute, nekatere pa so zaradi svojih značilnosti na voljo le v obliki absoluta. S tem načinom ekstrakcije pridobivamo tudi konkrete in smole.
Stiskanje
Stiskanje je bržkone najenostavnejši postopek ekstrakcije; pri njem sestavino stiskamo, dokler se ne izloči eterično olje.
Stiskanje je verjetno tudi najstarejši način ekstrakcije. Dandanes se eterična olja z njim navadno pridobiva iz lupin citrusov, kot so grenivke, limone in limete, ki tam skrivajo večino svojih olj. Tovrstno ekstrakcijo lahko izvajamo ročno, tako, da preprosto stisnemo olupek, ali pa, za večjo učinkovitost, z mehanično stiskalnico.